Relativno

31.december 2008, by Rollback

Praznovanje Novega leta je že pred časom doživelo svojo kulminacijo. Nič novega si niso izmislili od takrat, zato vsako leto vse izpade še malo bolj vsiljeno, prisiljeno…Tega sicer nihče ne opazi, ker vsi sprejemajo to igro kot nekaj logičnega. Pomankanje idej ali samo sprijaznjenost?

Simbolno naj bi Novo leto pomenilo začetek novega in puščanje starega za sabo. Na žalost to danes pomeni le kak butast novoletni sklep, ki pa gre v pozabo že po nekaj dneh, v najboljšem primeru v nekaj tednih. Bi se dalo drugače? Kajpak, začetka česarkoli novega nam ne rabijo vsiljevat ampak se sami odločimo zanj. Ne samo na Silvestrovo, kadarkoli. Takrat bo tudi bolj smiselno in bo držalo.

Tale blog že nekaj časa ne brbota od množice zapisov in novih domislic. Zato sem ga kanil z Novim letom ukiniti. Pa vendar ga ne bom. Ker je prav, da še živi, kakor dolgo hoče. Tudi zato, ker danes vsi samo pišejo in blogajo. Mar kdo sploh še bere?

Srečno, in čimveč novih idej.

Odprava florentiskega šnicla

30.november 2008, by Rollback

snicl.bmp

prva.bmp

Postavljamo trende

31.oktober 2008, by Rollback

dsc_0013.JPG

vitezi_lm.jpg

Bosi Berlin

30.september 2008, by Rollback

berlin_bos.bmp

O bosem maratonu bi se dalo marsikaj povedat in napisat. Pa mi ta trenutek ne paše. Je bilo že veliko napisanega, povedanega…Sem si pa končno upal to tudi narediti. Veliko vprašanj, ki sem jih odgovarjal sproti (sebi in ostalim) in veliko strahov, ki sem se jim zoperstavljal. Šlo je, precej laže, kot sem si predstavljal…

Vprašanje vseh vprašanj, ki ga slišim znova in znova: Zakaj bos? Odgovor je preprost: Ker lahko.

One world, one dream, many beers

29.avgust 2008, by Rollback

rad.JPG

Be my mobi

31.julij 2008, by Rollback

310720080571.jpg

Mobilno je moderno. Pravzaprav je že mimo tega, je integralno. In meni je všeč, da je priročno in uporabno. Navsezadnje se kadarkoli lahko tudi izklopim, če mi paše.

Kul :)

A jh uhka 10?

30.junij 2008, by Rollback

U en noč…

a jh uhka 1010? lahko pa odštevamo skupaj…

12, 11…

hehe, se vidmo

Komu zvoni

27.maj 2008, by Rollback

loneliness.jpg

Skoraj težko verjamem, ko slišim, da se maratonov lahko nasitiš. Verjamem pa, da ti lahko postanejo rutina, dokler te enkrat neprijetno ne presneti, zašvasa, uniči…In spet si ponižen, vernik in za nekaj časa previden. Čeprav taki maratonci niso pravi maratonci. Nabiranje maratonov za zbirko ali kot skalpe na svojo steno je traparija. Cilj je v tem primeru daleč od tega, kar naj bi maraton bil. Vsaj iskanje samega sebe, če drugega ne…

Na zadnjem maratonu v Radenci sem spet imel enega od razsvetljenj. No, bolj rečeno, eno od globjih samospraševanj. Zakaj sem tam, zakaj mi je tega treba, komu sploh rabim kaj dokazovat, saj sem sebi že veliko in to bi moralo zadoščati. Pa vendar, preblisk, eden tistih momentov, ko morala nekoliko zraste, ko se telo za kratek čas še odzove in ko vse zgleda bolje, kot je: maraton je tam zaradi mene ravno toliko, kot sem jaz zaradi njega. Vse je moja odločitev, in če je ne bi bilo, tudi maratona ne bi bilo.

Maraton zasluži spoštovanje. Vsakič in vsakič znova. Zasluži nervozne večere, adrenalinska jutra in večne dvome. Če ne spoštuješ maratona, ne spoštuješ sebe - sebe, ki si se odločil in ga določil. Kaj ti potem sploh ostane?

Velika mesta, veliki maratoni

30.april 2008, by Rollback

Dvema maratonoma v enem mesecu v dveh evropskih prestolnicah ob rob:

Nedvomno je privlačno sodelovat na prireditvi, ki s 30, 40 tisoč glavo množico okupira velemesto za cel dan. Še posebej, če gre za prestolnico stila Pariz ali Dunaj. Lahkotna francoska nonšalanca na eni in na drugi strani bolj aristokratska avtstrijska konzervativnost dasta prireditvi kot je maraton svojevrsten pečat. Vseeno pa imata precej več skupnega: profesionalno organizacijo, zahtevno logistiko in svetovljanski nazor. Kajpak, kjer je veliko ljudi je veliko smeti. In pogled na špalir tekačev, ki ob vsakem parku zaliva negovane zelenice tudi ni v ponos visokomodnemu Parizu ali visokokulturnemu Dunaju. Pa vendar, kot vse ostalo, tudi te stvari brez težav vsi vzamejo v zakup…

Mesto zadiha s tekači, mesto je za en dan maratonsko in vsi se radi pohvalijo s tem. Mogoče najboljši primer je (tudi aprilski) maraton v Bostonu, ki je že tradicionalno organiziran v ponedeljek. Mesto zastane, ceste se zaprejo, šole imajo frej dan, maraton je zakon. Zadeva je spektakularna, malokdo se pritožuje, da prireditev posega v njegov življenski prostor. To čutijo tudi tekači, zato se trumoma vračajo.

Potegniti vzporednice s Slovenijo? Bržkone bo kdo rekel, da smo premajhni in nezanimivi, da bi v isti sapi lahko omenjali slovensko tekaško ponudbo. Pa vendar, si predstavljate, da bi bil Ljubljanski maraton v ponedeljek? Da bi zaprli celotno mesto in maraton speljali v enem krogu? Da smo tekači najprej v gosteh v mestu, šele potem ovira, varnostni problem in situacija, ki jo je treba čimbolj zbirokratizirati?!

Zlajnano kot se sliši, pa kljub temu: vse je najprej v glavah, še predvsem manjvrednostni kompleksi.

Kar te ne ubije…

28.marec 2008, by Rollback

Evolucija se v svojem pomenu največkrat tolmači kot precej dolgo, včasih že neznosno razvlečeno obdobje, ko se neka lastnost živega bitja uveljavi ali pa izgine, se modificira ali odmre. Težki milijoni let, da so prašičem zrasli rilci ali pa konjem kopita…Pa očitno ni zmeraj tako. Vse skupaj se lahko zgodi presneto hitro, v drobcu vesoljskega časa ali v par desetletjih zemeljskega. Naj ponazorim s primerom.

Če bi se lahko vrnili v čase naših dedkov, ali pa samo v čase, ko so se naši starši še igrali po poljih in travnikih (dobr no, tolk delč pa spet ni no :) ), bi ugotovili, da se takratni svet in danajšnji praktično ne moreta primerjat. Saj je vse drugače! Hm, kaj sem že hotu povedat?? Res je, v zadnjih 50 letih se vsa mašinerija razvija s svetlobno hitrostjo, avtomobili gredo po luftu, sintetiziramo pa lahko že vse, še občutek samozadostnosti. Ampak človk se v svojem bistvu ni kej dost spremenil. Še zmeraj spi, je, komunicira, čustvuje, opravlja, dela (tle bi se dal diskutirat), živi.

Še zmeraj hodi. In še zmeraj teče. Celo vedno več.

Kajpak, zadnja leta je popularno biti tudi osveščen. Pa nisem tega mislil sarkastično, pač pa je znano dejstvo, da je za sonaravno življenje potrebno paziti na okolje, ker je to tisto, ki ti daje hrano, vodo, zrak…Manj avtomobilov, manj krzna, manj trošenja energije. Kako biti čimbolj v stiku z naravo? Kako biti naraven? Odgovor je praktično ves čas pred našimi nosovi. Bolje rečeno, pred nogami.

Da povežem prvo misel o naših prednikih in naslednjo o gibanju. Seveda je slednje zdravo, po nuji so ga prakticirali tudi prvo omenjeni. Ni dileme, da je tekanje zdravo, da podaljšuje življenje in je naravno. Vendar se moderna rekreacija z naravno, pragibalno, vsaj v eni podorbnosti ne more primerjati. Uganete v kateri? Poglejte si npr. Kekca (lih zadnjič sem ga mimogrede pošpegal), kako se je podil po hribih in grapah. Ja, ni imel sončnih špegel, bil je brez coolmax perila, nobenih gelov s sabo in nobenih garminov. Pa bil je brez copat.

Kljub vsemu, kar naj bi vračalo nazaj k naravi sodobnega, preobremenjenega človeka se še vedno zdi, da je tekanje naokrog bos nesprejemljivo za večino naprednosvetskega življa. Je to strah pred bolečino, poškodbo, pred pogledi? Najbrž vse troje pa še kaj zraven. Mogoče je bosonogo tekanje še malo preveč primitivno, preveč pra-naravno, da bi bilo splošno sprejeto. Mišljenje pa se počasi spreminja. Čez lužo že nekaj let prakticirajo bosonogo življenje in tudi bosonogi tek. Začudenim pogledom in zmajevanjem z glavo tudi tam še ne morejo povsem uiti, jih pa vsaj ne zapirajo več v norišnice…

Rad tečem bos. Res, da včasih še pretiravam, ker ne znam preceniti svojih sposobnosti, ker še nimam dobolj izkušenj. Tako kot zadnjič v Sežani, ko sem zajeten del podplatov pustil na italijanskih cestah. Pa vendar, ko se zacelim in ko se otopli, bom spet zunaj. Ne vsak dan in ne vsakič. Ampak vsaj tuintam, ko bom hotel bit v stiku s podlago. Boljšega načina ne poznam. Če je lep kos zgodovine bilo to nekaj samoumevnega (vprašte svoje tastare), je najbrž dobro. Morate poskusit. Vsaj enkrat. Ker ni vse v podplatih…tukaj pa že veste, kaj sem hotel napisat :) Se vidmo.