Pa dober tek!

Srečno in zdravo, da se čimvečkrat srečamo!

Štiri viagra na tem blogu so minila kot bi mignil.
Bloganje mi je še vedno všeč, le plac bom zamenjal. Pa tudi semle še občasno pokukam

Se beremo!

Svoje čase sem s tekov domov prinašal zmečkane cifre, okrogle in kvadratne medalje, priznanja ter vse lepo zlagal po predalih in mapah. Za zgodovino, za zbir spominov. Problem je le, da nisem preveč redoljuben in sistematičen tekač. Urejanje memorabilij mi je prej napor kot prijetno opravilo, pa sem opustil to reč in začel vse metat na en kup, sčasoma pa večinoma kar v kanto, saj bi tako ali tako vse založil, zgubil in prej pomotoma kot drugače spet na njih…

Tisto kar res šteje, so prijetni spomini in doživetja, ki si jih zapomniš pa semtertja spet domisliš, osmisliš in se malo porežiš ob tem. Nekje sem zapisal ali rekel, da sem menda na Ljubljanski maraton kar malo sentimentalno navezan in da rad zbiram vsakoletne dogodke in utrinke. Res je, letošnji je bil eden bolj prijetnih in že dolgo se na cesti nisem počutil tako sproščeno in domače…

Vzrok za to, ste, vsako leto bolj, dragi mi Vitezi in Vitezinje, stari preverjeni mački in nova, sveža kri, ki plemeniti naše vrste. Od jutra naprej, ko sva z Iggyjem začela okupacijo prestolnice, mi je bilo veselo pri srcu. Ker ni šlo le za tek, ampak tudi za to, da spijemo tisto kofe skupaj, navežemo na sebe “birtohe” in se opasamo s kuhovnicami in zacahnamo s kapami. Ko je Puhko čisto mimogrede navrgel idejo dober mesec nazaj, mi je bila takoj všeč in da bomo “Viteški kuharji” je blo odločeno. Ene par skeptičnih pogledov še pred štartom ni izostalo, a se mi zdi, da bi se, ko se je začelo odvijati, marsikateri tekač, še raje pa navijač pridružil naši skupinici. Vzdušja, kot je bilo letos, na progi, ob njej, na cilju in še kasneje še ne pomnim. Besede Vitezi v enem dnevu še nisem slišal tolikokrat, prebral tolikokrat ali uzrl tolikrat kot letos.

Krivce in sokrivce na tem mestu z veseljem omenjam: Brontes, ki mi je še enkrat več zvesto stal ob strani in z svežimi zabavnimi komentarji delal navijačem (še najbolj pa meni) smejalne krče; Kekec, ki je pronicljivo osmilil naše nedeljsko poslanstvo in dodal tisti piko na i, ki smo jo rabili – hkrati pa nas pripeljal tudi v medije in med ljudi, ki jim je drugače maraton deveta briga; Šobis in Gregor_B, ki sta vsem znano formacijo odlično dopolnila; pa Bojč, ki je bil uberšef in prvi oznanjevalec naše besede;bognedaj da pozabim na Loni in Ninči za ženski dotik in potrditev, da smo vsi v istem zosu

Nope, nisem pozabil na rezultate naših borcev in ponosen sem na njih. Fantje in punce znajo teči in kak pokalček je še najmanj, s čimer jim to lahko potrdimo. Da bi še čimdlje trajalo! Včasih nam je že samoumevno ampak brez njega tudi ne bi bilo narejeno nič; Iggy, človek s sprožilcem, pa nikoli v prvem planu, zahvala in moj poklon!

Za konec: malo sem vendarle cvikal, ko sem se na progo podajal, brez kilometrov v nogah in z razštelano glavo. Pa je šlo, tudi strah sem semtertja prileže
Pohvale vsem vam, na progi in ob njej, Perkotu pa kapo dol, je trpel po moško in to tudi pokazal. Bravo!

Ko en šport ni več dovolj

Bravo naši!

Poletje je bilo tudi čas eksperimentov. Z določenim namenom, priznam. Če že ne tečem nič, se vsaj redil ne bom. Kako to doseči? Pred leti sem testiral brezmesno in brezalkoholno dieto en mesec in priznam, da mi je kar sedla, le kile niso šle kaj veliko dol, delež maščobe pa sploh nič. Letos pa sem po naključju zvohal eno zanimivo knjigo in se takoj navdušil nad novo filozofijo – ne dieto, ampak prehranskih stilom, ki iz prehrane izloči vse sladkorje, vse predelane ogljikove hidrate in razbremeni telo insulinskih šokov, kopičenja maščob in vseh vrst težav, ki jih sladkor v prehrani povzroči.

V preizkus sva se podala dva, jaz in Iggy in lahko rečem, da so bili rezultati presenetljivi! Več o celotnem preizkusu (ki zna postati tudi kaj daljšega) si lahko preberete tukaj: http://www.vitezi.net/forum/viewtopic.php?f=7&t=1542

Za pokušino pa en izsek:

Pred časom v roke dobil zanimivo knjigo Primal Blueprint, kjer Mark Sisson secira navade sodobnega človeka in njihov vpliv na telesno počutje, na zdravstveno stanje, na kemijske procese v telesu in na izražanje genetskih lastnosti glede na prehrano, gibanje, stres in sodobni način življenja. Precejšen del knjige posveča prehrani sodobnika in vse posledice, ki jih ta nosi. Na kratko povzemam:

- prehrana, ki jo je človek “genetsko” osvojil je bila do 10.000 let nazaj sestavljena iz mesa, zelenjave in sadje, oreškov, korenin in semen. Ta prehrana je zagotavljala zadostno količino energije (največ iz maščob, beljakovin, nekaj malega iz nepredelanih OH) in ravno prav zaščitnih snovi, vitaminov in mineralov. Pri tej prehrani se je energija sproščala počasi in tudi ob neredni prehrani človek ni imel težav s pomankanjem hranil, saj je črpal iz lastnih maščobnih zalog. Še kemijsko: v krvi je bilo malo insulina, ki odnaša sladkorje in jih skladišči, več je bilo glukagona, ki razgrajuje maščobe in jih po potrebi črpa iz zalog.

Ko je človek iz nabiralniško-lovskega načina življenja prešel na poljedeljski način, pa je šlo počasi “vse k vragu”. Pridelava OH je ljudi ne samo polenila ampak jim začela podirat tudi naravno presnovno ravnovesje insulina.

- sodobna prehrana je v veliki meri sestavljena iz vseh vrst OH. Žitarice in njih derivati, riž, krompir, stročnice, pa seveda koncentriran sladkor v vseh oblikah: pijače, prigrizki in kot dodatek skoraj vsaki hrani. Kemijsko to pomeni, da vsak vnos hrane izdatno poviša krvni sladkor. Ker je previsko vrednost sladkorja v krvi toksična, se proži insulin, ki ga hitro odnaša – nekaj v mišice in jetra za takojšnjo porabo, ostalo pa skladišči kot maščobe. Problem je v tem, da je zaradi prevelikega vnosa sladkorja rekacija tudi prevelika vrednost insulina (glukagon, ki je ravno nasproten od insulina nima možnosti priti do izraza in kuriti maščobe)- ta potem količina sladkorja zmanjša na prenizko raven. Značilna reakcija pri človeku v tem trenutku je, da “mora” spet hitro pojesti OH, da se mu sladkor v krvi dvigne. Cikel se potem ponovi.

Če povzamem: sodobna prehrana je v veliko primerih začaran krog vnosa OH, hitrega dviga sladkorja v krvi, padca sladkorja in ponovnega vnosa OH. Posledica tega so: debelost (sladkorji se skladiščijo kot maščobe), diabetes (zaradi nihanja insulina se njegovo sproščanje okvari), slabo počutje in razdražljivost, prebavne težave (OH-ji izdatno bremenijo in zapacajo prebavni trakt) in ostale sodobne bolezni. Po drugi strani prehrana z malo OH (kar jih je v sadju in zelenjavi), z več naravnimi beljakovinami in maščobami zagotavlja konstanten vir energije z manj insulinskimi nihanji. Tudi v primerih, ko hrana ni takoj na voljo, telo ni v stresu in energijo sprošča in svojih maščobnih zalog.

viagra

Je bila peta ali ne?

Sicer pa ni važno, uspela je v celoti, imeli smo se super, kaj bi bilo lahko še boljše.
Hvala vsem, ki ste nas počastili z obiskom, hvala vsem, ki ste imeli prste zraven, da je vse špilalo.

Nočna 10ka je samo ena in rad jo imam.

Tudi na vzhodu ne kaže nič bolje.
Aja, ne smem pozabit: oni dan se je na Bledu zbralo kar 150 tekačev, ki so se nam pridružili na treningu ” Aj jh uhka 10 v enem dnevu?” 28 jih je dejansko tudi opravilo z 10 krogi! (tekaško, rolersko, kolesarsko..)

No, to pa je nekaj novega, kajne

Se vidimo na 10ki!

“Črna sreda”, dan ko se je vse začelo rušiti… pred mano pa dva oz trije tedni, ki naj bi bili višek spomladanskega dela sezone. Nedeljska prva polovička od dveh je še nekako uspela, četudi s hojo mi je uspelo odlaufat najhitrejšo 21ko v življenju. Prepona, ki se je oglasila na 17em kilometru, mi je dala misliti… od kje se je vzela, takih težav še nisem imel nikoli… torkov zadnji trening pred praškim maratonom spet ena bolj ko ne polomija… za piko na i pa še ena čudna bolečina v mečih na desni nogi, takoj ko smo se v petek odpravili po ulicah Prage. Sobota spet v bolečinah, v mislih pa vse drugo kot to, da bom uspel na maratonu. Koliko me bo ovirala bolečina v nogi, do kam bo zdržala noga, na katerem kilometru se bo oglasila še kita za desnim kolenom, kako se bom moral prebijati mimo počasnih telačev (dodelili so mi zadnji štartni blok) … same negativne misli in pa utapljanje žalosti v pivu. Maraton je seveda uspel temu primerno, čeprav sem štartal z našimi dokaj spredaj in sem do 5ega kilometra sklenil, da odstopa ne bo! Na 29ki se je spet oglasila prepona, treba se je bilo ustavit! Potem pa počasi naprej, na srečo je pobralo tudi Zupija in ob vzpodbujanju eden drugega sva se le privlekla do cilja. Seveda oba bolj razočarana kot vesela nad doseženim časom.

Čez šest dni pa še krog po ravnicah okrog Radencev. Tekaški copati so cel teden samevali na balkonu, namesto treningov so bili sestanki ali druženje s kolegi – brez piva seveda ni šlo… OK, vsaj pretiravali nismo. 21ka v Radencih bi morala biti še drugi vrhunec, v glavi pa res spet vse drugo kot priprava na super hiter tek. Tudi vremenska napoved (hladno, celo možnost dežja) ni bila zadostna za dvig načete samozavesti… sem pretreniran, sem si zadal prevelike cilje, zakaj se je ponovil lanski oktober, kje sem zgrešil? Na tekmi sem spet pregorel v preveliki želji po rekordu, čeprav je do 15ke kazalo super. Nato pa spet prepona, hoja in boj sam s sabo. Dost mam, ne grem se več!

V sredo, ki je sledila, sem se komaj privlekel okrog Brda. Brez prave volje, brez motivacije, brez želje po teku, sit samega sebe, s celo goro težav nad mano. Naslednje dni sem bil najprej čez vikend s sodelavci, nato pa še tri dni v Bernardinu. Dvakrat po dva dni žuranja, nato pa spet sreda in krog okrog Brda. Počasen začetek, pulz v rdečih obratih, nobenega pravega občutka v glavi in nogah. Dva kilometra na škrge, da vidim kje sem, če sploh lahko, za iskanje pravih občutkov in želje po teku. Ki jih seveda nisem našel. Po teku še analiza, kjer mi tudi pivo ni več pasalo. Buuum, poden. Slabše že ne more biti!

Pa je šlo vse k vragu mi je rojilo po glavi, do včeraj… organizacija tekaške tekme, pa čeprav sem bil bolj majhen del nje, me je spet vrnila med tekače. Še bolj pa me je vrnil današnji trening. Čeprav ga niti nisem mel v planu, pa me je Maretov SMS vseeno prepričal, da grem en krog samo zase, za dušo, z Ipodom v žepu, z dublinersi v ušesih. Hmmm, le 20% baterije, bom videl koliko časa bo zdržala. Tempo zame penzionerski, za marsikoga drugega le tihe želje, ravnina, polje, gozd in par sprehajalcev so mi delali družbo. Pa seveda neumorni Irci s svojimi komadi… prvih 40 minut, nato pa tišina v ušesih. Ok, zdej vem koliko je 20% Skoraj istočasno pa je začelo ropotati od zgoraj… Dež !?! Super, letos še nisem tekel po dežju. Najprej rahlo rosenje, ropotanje kapljic po listih dreves, ptiči in zvok gozda med dežjem. Ko pridem iz gozda se premislim, grem čez polje in še en krog. Preveč mi paše, da bi že zdaj zavil domov. V daljavi ena tekačica beži proti domu, sprehajalca le še dva – z dežniki seveda. Zavijem še enkrat v gozd, pada že močneje, ptičev ni več slišati, le še kukavica preglasi ropot nevihte. Počasi me začne zebsti, moker sem že do kože, tudi v copatih se je že nabrala voda. Misli odtavajo v jesen in v iskanje novega cilja – bo to loch ness maraton, mogoče končno spet enkrat LJ maraton,  bo zmagal Alešev predlog za decembrski maraton nekje v Španiji?

Jeeeee, volja in želja po teku sta nazaj. Boleča pokostnica mi ne pokvari veselja, pa še ta bolečina počasi izgine. Močnejši je dež, močnejša postaja volja in želja po premagovanju samega sebe. Končno! Tako malo je bilo treba? Tek z glasbo, z begajočomi mislimi, med deževnimi kapljami, v zvoku narave?!? Ko bi človek vedel, da je včasih rešitev pred očmi, le videti jo je treba! 

Glava, res je vse v glavi. Maratonci to dobro vemo. Ko pa ti uspe pregnati vse negativne misli ven, si pa zmagal! Tako ali drugače!  Zdej pa delat plane za jesen

Dolge eone časa so naši predniki osvajali in se razgledovali po tem našem ljubem planetu – bosi. Edino “prevozno” sredstvo, edini pripomoček za mobilnost so bile noge, bo se noge. Vse, kar smo kot rasa dosegli, smo dosegli bosih nog – ki so vrhunec dovršenosti, popolnosti tehnike in mehanike. Vendar, kljub temu, večina ljudi dojema svoje noge kot polomljen instrument, neprimeren za dejanski svet, šibak, dovzeten za bolezni in poškodbe in potreben podpore, oblog in maskimalne zaščite – ker je obsojen na propad.  Zakaj?

Vprašanje je na mestu. Kaj se je zgodilo? Se je evolucija obrnila? Zakaj so naše noge tako šibke in bolehne? Morda ima zvezo z našo obutvijo?

Smo namreč prva generacija, ki trdi, da trde podlage našega vsakdana niso primerne za naše noge in da te potrebujejo blaženje, ki preprečuje vpliv udarca pri stiku s tlemi. Vendar, ali to res drži?

Predvsem drži, in študije to potrjujejo, da bolj, ko blokirate občutek za podlago, ko se noga stakne s tlemi, več pritiska boste prenesli na noge, sklepe, vezivna tkiva. Poleg tega spremenite način, kako noga pristaja na tleh – izgubite namreč občutek za obremenitev stopala, noge in telesa nasploh.

Vsi živčni končiči, ki se nahajajo v našem stopalu, imajo vendarle smisel in namen. Če jih ohromite in otopite, to ne prinese nič dobrega. Ravno otopelost teh pomembnih receptorjev povzroči, da se začne gibanje spreminjati v popolnoma drugačnega, kot ga je bila vajena noga našega prednika – in neobhodno pride so neljubih težav in poškodb.

Ko sezujete čevlje, daste telesu spet možnost, da se vrne nazaj k gibanju, ki je njemu lastno. Spet lahko uporablja vgrajene sisteme, ki onemogočajo, da bi se gibalo na silo, s prevelikim zibanjem in s preveliko močjo pritiskalo na tla. Končno lahko uporabi naravno elastično in z njeno pomočjo koristi skrito energijo, ki jo ta elastičnost, ko je sproščena sama po sebi ponudi.  Razširitev stopala ob pristanku na tleh, raztezanje ahilovih tetiv in mečnih mišic, izkoristek kolenskih tkiv in prava drža, ki vsrka gibanje in ga tekoče tudi sprosti. Temu bi lahko rekla fizična inteligenca, prirojena pravica vsakega Homo sapiensa.  Ta popolni in občudovanja vredni sistem ne more drugega, kot osmešiti vse pretenciozne izjave o potrebnem blaženju, mehkih in udirajočih se čevljih ter pomehkuženih nogah.

Tudi vi zanemarjate svoje noge?

zapisal v originalu: barefootted, priredil in komentiral: Rollback

Marec ni bil moj mesec. Potem, ko sem po daljšem počitku v februarju začel s prvimi marčevskimi dnevi tekat, me je takoj položila bolezen in vzela dva tedna. Ko sem se pobral, me je napadla pmladanska utrujenost in sta šla še dva tedna. Vraga, ko sem se postavljal nazaj na noge, me je zadela še manjša operacija in za povrh še en dihalni infekt, rehabilitacija obojega pa se bo zavlekla globoko v april…

Telo akumulira. Ko ima dosti, to pove. Če hočeš poslušat. Če nočeš, te slejkoprej prisili k temu. Vendar so potem posledice lahko neprimerno hujše.

Plane za letos sem za začetek resetiral. Nase in na vse možnosti, ki jih imam, sem pogledal celovito. Najprej zdravje, ego še pride na vrsto.