Evolucija se v svojem pomenu največkrat tolmači kot precej dolgo, včasih že neznosno razvlečeno obdobje, ko se neka lastnost živega bitja uveljavi ali pa izgine, se modificira ali odmre. Težki milijoni let, da so prašičem zrasli rilci ali pa konjem kopita…Pa očitno ni zmeraj tako. Vse skupaj se lahko zgodi presneto hitro, v drobcu vesoljskega časa ali v par desetletjih zemeljskega. Naj ponazorim s primerom.
Če bi se lahko vrnili v čase naših dedkov, ali pa samo v čase, ko so se naši starši še igrali po poljih in travnikih (dobr no, tolk delč pa spet ni no 
), bi ugotovili, da se takratni svet in danajšnji praktično ne moreta primerjat. Saj je vse drugače! Hm, kaj sem že hotu povedat?? Res je, v zadnjih 50 letih se vsa mašinerija razvija s svetlobno hitrostjo, avtomobili gredo po luftu, sintetiziramo pa lahko že vse, še občutek samozadostnosti. Ampak človk se v svojem bistvu ni kej dost spremenil. Še zmeraj spi, je, komunicira, čustvuje, opravlja, dela (tle bi se dal diskutirat), živi.
Še zmeraj hodi. In še zmeraj teče. Celo vedno več.
Kajpak, zadnja leta je popularno biti tudi osveščen. Pa nisem tega mislil sarkastično, pač pa je znano dejstvo, da je za sonaravno življenje potrebno paziti na okolje, ker je to tisto, ki ti daje hrano, vodo, zrak…Manj avtomobilov, manj krzna, manj trošenja energije. Kako biti čimbolj v stiku z naravo? Kako biti naraven? Odgovor je praktično ves čas pred našimi nosovi. Bolje rečeno, pred nogami.
Da povežem prvo misel o naših prednikih in naslednjo o gibanju. Seveda je slednje zdravo, po nuji so ga prakticirali tudi prvo omenjeni. Ni dileme, da je tekanje zdravo, da podaljšuje življenje in je naravno. Vendar se moderna rekreacija z naravno, pragibalno, vsaj v eni podorbnosti ne more primerjati. Uganete v kateri? Poglejte si npr. Kekca (lih zadnjič sem ga mimogrede pošpegal), kako se je podil po hribih in grapah. Ja, ni imel sončnih špegel, bil je brez coolmax perila, nobenih gelov s sabo in nobenih garminov. Pa bil je brez copat.
Kljub vsemu, kar naj bi vračalo nazaj k naravi sodobnega, preobremenjenega človeka se še vedno zdi, da je tekanje naokrog bos nesprejemljivo za večino naprednosvetskega življa. Je to strah pred bolečino, poškodbo, pred pogledi? Najbrž vse troje pa še kaj zraven. Mogoče je bosonogo tekanje še malo preveč primitivno, preveč pra-naravno, da bi bilo splošno sprejeto. Mišljenje pa se počasi spreminja. Čez lužo že nekaj let prakticirajo bosonogo življenje in tudi bosonogi tek. Začudenim pogledom in zmajevanjem z glavo tudi tam še ne morejo povsem uiti, jih pa vsaj ne zapirajo več v norišnice…
Rad tečem bos. Res, da včasih še pretiravam, ker ne znam preceniti svojih sposobnosti, ker še nimam dobolj izkušenj. Tako kot zadnjič v Sežani, ko sem zajeten del podplatov pustil na italijanskih cestah. Pa vendar, ko se zacelim in ko se otopli, bom spet zunaj. Ne vsak dan in ne vsakič. Ampak vsaj tuintam, ko bom hotel bit v stiku s podlago. Boljšega načina ne poznam. Če je lep kos zgodovine bilo to nekaj samoumevnega (vprašte svoje tastare), je najbrž dobro. Morate poskusit. Vsaj enkrat. Ker ni vse v podplatih…tukaj pa že veste, kaj sem hotel napisat Se vidmo.
